ZAKONODAJNO GLEDALIŠČE V AVSTRIJI

»If it's about us, don't do it without us.« Armin Staffler glede zakona, ki spodbuja vključevanje oseb s posebnimi potrebami

Organizacije Active Inquiry (Škotska), Giolli (Italija), Pracownia Inspiracji Społecznych (Poljska) in Pekarna Magdalenske mreže Maribor (Slovenija), ki sodelujemo pri projektu LegiLAB 4 Progress, znotraj katerega razvijamo metodo legislativnega oz. zakonodajnega gledališča, smo se od 16. do 19. januarja 2018 udeležile mednarodnega srečanja v manjšem italijanskem mestu Casaltone, ki ga je tokrat organizirala italijanska organizacija Giolli. Na srečanju smo spregovorile_i o manku politične participacije mladih v naših državah, ki je posledica večletnega sistemskega izključevanja mladih iz procesov odločanja, o čemer bomo pisale_i tudi v pričujočem zborniku, predstavile_i trenutne aktivnosti v naših organizacijah in načrtovale_i nadaljnje korake v zvezi s projektom LegiLAB 4 Progress (predvsem z načrtovanjem zbornika in filma).

Gost mednarodnega srečanja je bil tudi Armin Staffler, ki je predstavil projekt »Mach mit! Es geht um uns!« (Take part! It's about us!) kot primer dobre prakse zakonodajnega gledališča v Avstriji, znotraj katerega je sodeloval kot joker in izvajalec. S pomočjo gledališča zatiranih jim je uspelo spremeniti zakon, kar od leta 1983 do danes ni uspelo drugim ministricam_om. Projekt je omogočil spremembo zakona, ki spodbuja politično participacijo oseb s posebnimi potrebami. Te so pogosto povsem izločene iz javne sfere in postavljene na dno družbe. Pri zakonodajnem gledališču torej ne gre zgolj za ustvarjanje novih zakonov, ampak tudi za spreminjanje že obstoječih.

Projekt je Staffler začel izvajati aprila 2016, ko so na začetku organizirali srečanja v različnih avstrijskih regijah, ki so bila namenjena informiranju, deljenju osebnih zgodb in povezovanju oseb s posebnimi potrebami. To je bil prvi korak. Na teh srečanjih so osebam s posebnimi potrebami predstavili metodo gledališča zatiranih, s pomočjo katerega bi iskali sistemske rešitve za izboljšanje položaja oseb s posebnimi potrebami na področju zdravstvenega, izobraževalnega in zaposlovalnega sistema. Izvedli so 19 predstav in 1 v tirolskem parlamentu, ki so morale biti zelo dobro organizirane, saj so bile vanj vključene različne osebe s posebnimi potrebami (treba je bilo organizirati prevoz za gibalno ovirane osebe, poskrbeti za tolmačenje v znakovnem jeziku za gluhe in naglušne itd.). Na njih je sodelovalo 900 gled-igralk_cev, zabeležili pa so kar 200 intervencij, s čimer so zbrali velik nabor predlogov, kako čim bolj vključiti ljudi s posebnimi potrebami v našo družbo. Staffler je na srečanju poudaril, da je bila za projekt nujna kolaboracija z različnimi družbenimi skupinami, celo z ideološko nasprotujočimi si strankami, saj je zakon o spodbujanju participacije oseb s posebnimi potrebami podprla tudi desnica, tirolski parlament pa je zakon potrdil 13. decembra 2017. Staffler prav tako ni izvajal t. i. zakonodajnih predstav, temveč forumske in na tak način zbiral predloge. Na podlagi zbranih intervencij so nato pravnice_ki sestavile_i predlog spremembe zakona.

Projekt je 24. aprila 2017 prejel tudi nagrado Austrian Administration Award v kategoriji Diversity, Gender and Integration. Komisija je projekt označila kot primer dobre prakse vključevanja in zagotavljanja pravic ljudi s posebnimi potrebami.

Res pa je, da sta parlament in vlada že leta 2015 sprejela dogovor, da zakonodajno gledališče preizkusita kot metodo vključevanja ljudi s posebnimi potrebami, kar pomeni, da so odločevalke_ci že od začetka podpirale_i projekt in ga tudi financirale_i. Zato je bilo toliko lažje sprejeti predlog spremembe zakona, kot bo to v našem primeru, kjer s pomočjo zakonodajnega gledališča naslavljamo problem prekarnosti. Žal je tako, da zakonodaje ne pišejo ljudje iz obrobja, ampak buržoazija, ki razmišlja z vidika svojih interesov. Zato zakoni ne ščitijo in ne vključujejo najšibkejših, razen če bolj privilegirani od tega nimajo večjih koristi. Gledališče zatiranih danes pogosto ni usmerjeno v odpravo sistemskega zatiranja, ampak v izboljševanje pogojev. Na to kaže tudi projekt Take part! It's about us!, kjer je pomembno vključevanje oseb s posebnimi potrebami v obstoječi politični sistem. Osebam s posebnimi potrebami namreč sama vključenost v kapitalistično družbo še ne omogoča dostojnega življenja, dostojne izobrazbe, dostojne plače itd. Osebe s posebnimi potrebami so tako iz nevidnega ozadja pomaknjene v ospredje kot nekoliko bolj vidni subjekti, vendar pa še zmeraj znotraj sistema neenakosti, ki ga s tem zgolj perpetuirajo. Tega Staffler na srečanju ni nikoli problematiziral, kar kaže na to, da ne razume povezanosti kapitalizma z drugimi strukturami zatiranja. Zakonodajno gledališče omogoča povezanost in angažiranost različnih družbenih skupin, ki si morajo poleg zagotovitve svojih pravic prizadevati tudi za spremembo same družbene ureditve. Enakopravnosti različnih družbenih skupin namreč ni mogoče doseči znotraj obstoječe kapitalistične družbe. Zato je ključno, da se vprašamo, zakaj spreminjati zakonodajo znotraj takšne družbene ureditve, če si hkrati ne prizadevamo za njeno nadomestitev z nehierarhičnimi družbenimi oblikami.